EKO ART MARIBOR
POPLAVE-Eko Art Maribor 2019, Galerija Vetrinjski dvor, od 7. do 28.8.2019
Sodelujejo: Matija Brumen, Milan Ketiš, Slađana Matić Trstenjak, Marko Pak, Gregor Pratneker, Lucija Stramec, Maja Šivec in Jože Šubic.
Kustos: Tatjana Pregl Kobe
Sodelujejo: Matija Brumen, Milan Ketiš, Slađana Matić Trstenjak, Marko Pak, Gregor Pratneker, Lucija Stramec, Maja Šivec in Jože Šubic.
Kustos: Tatjana Pregl Kobe
Po dežju vedno pride sonce
Narava umetnikom ponuja v navdih neizmerno bogastvo magičnih oblik in barv, svetlobnih učinkov in utripanj. Danes človek zelo radikalno posega v svoj naravni prostor, zato morajo biti radikalna tudi opozorila, naj tega ne počne, ker so posledice iz dneva v dan hujše. V sodobni družbi je nemaren odnos do okolja zastrašujoč, saj kaže nezrel odnos posameznika do zdravega planeta. Kakšne bodo dejanske posledice klimatskih razmer, bo pokazala prihodnost. Téma letošnje razstave Eko Art Maribor so poplave, vsak izmed vabljenih vizualnih ustvarjalcev sodeluje z enim delom. V mariborskem krogu avtorjev, od katerih nekateri ne živijo več stalno v Mariboru ali bližnji okolici, a se zvesto vračajo še posebej ob takih angažiranih priložnostih, so tokrat: Matija Brumen, Milan Ketiš, Slađana Matić Trstenjak, Marko Pak, Gregor Pratneker, Lucija Stramec, Maja Šivec in Jože Šubic.
Življenje na Zemlji je najveličastnejši in najbolj kompleksen pojav, kar jih poznamo. Okolje in življenje sta nerazdružljivo prepletena. Narava nas z vse pogostejšimi ekstremnimi vremenskimi pojavi opozarja, da se dogajajo spremembe, ki so lahko v bližnji prihodnosti nevarnost za naše bivanje na planetu. Sanje okoljevarstvenikov o raju, ki ga izgubljamo, so samo sanje, če tudi kot posamezniki ne pustimo sledi, da smo proti onesnaženju storili vse, kar je v naši moči.
Nevihte pridejo in to počno včasih s tako močnim vetrom, ki razpiha vse in se noro trudi, da bi iztrebil korenine dreves. Kar se da storiti, je dovoliti naravi pihanje, vetru divjanje, vodi jezo, zemlji suhost in se osrediniti na plavanje s tokom narave, kar je mojstrovina, tako kot zibanje v najmočnejšem vetru.
Avtorsko delo fotografa, filozofa in japonologa Matije Brumna (1975) v fotografiji zaznamuje poetika podajanja predmetov in miljejev vsakdanje stvarnosti. V znamenju t. i. ulične fotografije, ki upodablja prizore realistično in objektivno ustvarja jasne, frontalne in osredinjene podobe brez računalniške obdelave. S sodobnim pogledom na fotografijo je ustvaril več angažiranih serij fotografij. Tokrat se je z delom Veje ob Dravi – Voda skozi drevje približal izbrani témi s tremi fotografijami Dravskih valov skozi zamolklo zeleno vejevje. Faktografsko, brez lažnega upanja, opomin na grožnjo poplav.
V zadnjih letih nastala dela Milana Ketiša (1992) so sicer vsebinsko različna, a jih druži avtorjeva senzibilnost, predvsem občutje prostora in nenavadnih zamisli. Uporablja surov material, ki se mu intuitivno prepušča. S pomočjo različnih medijev in materialov ustvarja instalacije, pri čemer konceptualna zasnova zaživi v galerijskem prostoru v interakciji z gledalcem. Drobci stvarnosti so tudi zdaj predmet njegove fascinacije. Vse je v prepletanju in valovanju. Moški in ženski princip, ki ju simbolizirata moder in rdeč krog podobe, nadvladujeta valovanje vodnih curkov iz nevidne fontane. Čeprav izlivanje vode grozi s poplavo, je človeška intervencija močnejša.
Drevo je od nekdaj predstavljalo simbol življenja, ki se nenehno razvija in pne proti nebu. Drevo, ki ozeleni, odcveti, izgubi liste in se spomladi ponovno vzdrami, je prispodoba večnega boja življenja s smrtjo. S svojimi koreninami sega globoko v zemljo, kjer išče zase potrebno vodo, veje pa steguje proti nebu, proti soncu. Slika bosanske likovnice Slađane Matić Trstenjak (1985) Drevesa in rožnata predstavlja posebno zvezo med nebom in zemljo. Kadriranje podobe temelji tako na zadani témi kot na hipni impresiji iz narave. Motiv išče slikarka tako na likovni kot na vsebinski ravni. Svetloba in pozitiven odnos do narave ima zanjo duhovno razsežnost. Po dežju, kaže njena slika, vedno pride sonce.
Marko Pak (1971) za svoje skulpture uporablja kamne, najdene v naravi (v rekah, potokih, jezerih in morjih). Predrugači jih tako, da njihove naravne oblike dopolni s kiparskimi in slikarskimi intervencijami ter jih nato umešča v različne kontekste. Tako (tudi glede na odzive gledalcev) preverja njihove zaznave v prostoru ter se ob njihovi preobrazbi preizprašuje o filozofskih in ekoloških vprašanjih. Avtor pogosto ob umetniško predelanih kamnih daje detajle fotografije reke, tako tudi tokrat. Fotografija reke Drave Prepis akiropoetične forme je ob klesanem dravskem kamnu z naslovom Val odličen ekološki komentar.
Naslikane pokrajine Gregorja Pratnekerja (1973) so prizorišča, s katerimi slikar izraža svoje navdušenje nad naravo, ki je zanj svetišče. Preveva jih nemir, gibanje, kipenje, nihanje, kroženje, kar vse ponazarja krog življenja. Pogosto se v njegovih podobah pokrajin pojavljajo posamezni ljudje, naključni sprehajalci in občudovalci naravnih lepot in doživetij. Pri sliki Na čolnu je opazen izrazit intimizem, ki je nerazdružljiv z njegovo siceršnjo umetniško držo. Čeprav je podoba očarljivih živih barv v bistvu realistična, jo preveva impresivna idila. V zadržanosti upodobljene človeške figure v čolnu, ki prevzame pogled, se kaže tudi avtorjevo verjetje v večno lepoto sveta.
Slikarka Lucija Stramec (1978) v naravi meditativno odkriva detajle, skrite kotičke, skrivne poglede. Iz makro sveta ustvarja občuteno doživete likovne podobe z botanično natančnostjo, ki pa ni sama sebi namen. Z odstiranjem zelenih zastorov, razgrinjanjem skrivnosti narave in iskanjem ravnovesja s svetlobo ustvarja most med zunanjim stvarnim svetom in svojim notranjim doživljanjem, pri čemer naj ne bi bilo ostre ločnice. Podoba Brežina reke, pajčevinasto tenko izslikana s tušem na papirju kaže vsakdanji, na prvi pogled nepomemben prizor iz narave. A pod precizno izslikanimi vejami in vejicami se pozornemu gledalcu prikaže megličasto valovanje reke. Opomin.
Fotografija je strast in način življenja Maje Šivec (1975). Njena glavna ustvarjalna téma je akt fotografija vse od fotografij nosečnic, otrok in družine ter moških in ženskih aktov. Njene posnetke tehnično povezuje posebna osvetlitev z umetno lučjo, do skrajnosti napete oblike tako na golih ženskih kot na moških telesih in večinoma režirana postavitev, saj se fotografkini modeli zaupljivo nastavljajo objektivu v njenem ateljeju. Osrednja figura tokratnega modrotiska je ženski akt, ob njej pa na cvetu čebela, simbol življenja. Končni artefakt je podoba, fotografija kot ready made v lavórju. Tudi v tej podobi je avtoričino fotografsko oko usmerjeno v prihodnost, tokrat z ekološko vizijo.
Umetnik Jože Šubic (1958) v svoje prostorske postavitve vključuje predmete iz vsakdanjosti, ki jih pretvarja v pomenske objekte z lastno asociativno močjo. Organski materiali (les, železo, plastika in usnje) so umetelno obdelani in razpostavljeni po prostoru sestavljajo nove poetične celote. Slikarjev okus se iz telesno občutenega okolja razteza v svojevrstno estetskost, ki gledalca nagovarja in zapeljuje. Njegovega ustvarjanja si ni mogoče misliti brez prispevka avantgardnih gibanj, ki so načrtno zavračala normativni klasični ideal lepote in v fokus galerijskih luči prinašala spekter raznorodnih pojavov. S povzdignjeno estetiko se ponaša tudi njegov akvarel Kdo tukaj drži vodo 1, ki zvesto sledi obravnavani tematiki.
Pri razstavljenih artefaktih vseh osmih avtorjev ne gre za dramatičnost videnja apokaliptične vizije, ki naj bi nekoč grozila s poplavljanjem, temveč za ranjen svet, ki ga je treba zdraviti danes. Ne gre torej le za prikaz lastnega občutenja grožnje, ki lahko v bližnji prihodnosti postane resničnost, temveč za vero v svet, ki že danes zahteva spremembe.
Tatjana Pregl Kobe
Narava umetnikom ponuja v navdih neizmerno bogastvo magičnih oblik in barv, svetlobnih učinkov in utripanj. Danes človek zelo radikalno posega v svoj naravni prostor, zato morajo biti radikalna tudi opozorila, naj tega ne počne, ker so posledice iz dneva v dan hujše. V sodobni družbi je nemaren odnos do okolja zastrašujoč, saj kaže nezrel odnos posameznika do zdravega planeta. Kakšne bodo dejanske posledice klimatskih razmer, bo pokazala prihodnost. Téma letošnje razstave Eko Art Maribor so poplave, vsak izmed vabljenih vizualnih ustvarjalcev sodeluje z enim delom. V mariborskem krogu avtorjev, od katerih nekateri ne živijo več stalno v Mariboru ali bližnji okolici, a se zvesto vračajo še posebej ob takih angažiranih priložnostih, so tokrat: Matija Brumen, Milan Ketiš, Slađana Matić Trstenjak, Marko Pak, Gregor Pratneker, Lucija Stramec, Maja Šivec in Jože Šubic.
Življenje na Zemlji je najveličastnejši in najbolj kompleksen pojav, kar jih poznamo. Okolje in življenje sta nerazdružljivo prepletena. Narava nas z vse pogostejšimi ekstremnimi vremenskimi pojavi opozarja, da se dogajajo spremembe, ki so lahko v bližnji prihodnosti nevarnost za naše bivanje na planetu. Sanje okoljevarstvenikov o raju, ki ga izgubljamo, so samo sanje, če tudi kot posamezniki ne pustimo sledi, da smo proti onesnaženju storili vse, kar je v naši moči.
Nevihte pridejo in to počno včasih s tako močnim vetrom, ki razpiha vse in se noro trudi, da bi iztrebil korenine dreves. Kar se da storiti, je dovoliti naravi pihanje, vetru divjanje, vodi jezo, zemlji suhost in se osrediniti na plavanje s tokom narave, kar je mojstrovina, tako kot zibanje v najmočnejšem vetru.
Avtorsko delo fotografa, filozofa in japonologa Matije Brumna (1975) v fotografiji zaznamuje poetika podajanja predmetov in miljejev vsakdanje stvarnosti. V znamenju t. i. ulične fotografije, ki upodablja prizore realistično in objektivno ustvarja jasne, frontalne in osredinjene podobe brez računalniške obdelave. S sodobnim pogledom na fotografijo je ustvaril več angažiranih serij fotografij. Tokrat se je z delom Veje ob Dravi – Voda skozi drevje približal izbrani témi s tremi fotografijami Dravskih valov skozi zamolklo zeleno vejevje. Faktografsko, brez lažnega upanja, opomin na grožnjo poplav.
V zadnjih letih nastala dela Milana Ketiša (1992) so sicer vsebinsko različna, a jih druži avtorjeva senzibilnost, predvsem občutje prostora in nenavadnih zamisli. Uporablja surov material, ki se mu intuitivno prepušča. S pomočjo različnih medijev in materialov ustvarja instalacije, pri čemer konceptualna zasnova zaživi v galerijskem prostoru v interakciji z gledalcem. Drobci stvarnosti so tudi zdaj predmet njegove fascinacije. Vse je v prepletanju in valovanju. Moški in ženski princip, ki ju simbolizirata moder in rdeč krog podobe, nadvladujeta valovanje vodnih curkov iz nevidne fontane. Čeprav izlivanje vode grozi s poplavo, je človeška intervencija močnejša.
Drevo je od nekdaj predstavljalo simbol življenja, ki se nenehno razvija in pne proti nebu. Drevo, ki ozeleni, odcveti, izgubi liste in se spomladi ponovno vzdrami, je prispodoba večnega boja življenja s smrtjo. S svojimi koreninami sega globoko v zemljo, kjer išče zase potrebno vodo, veje pa steguje proti nebu, proti soncu. Slika bosanske likovnice Slađane Matić Trstenjak (1985) Drevesa in rožnata predstavlja posebno zvezo med nebom in zemljo. Kadriranje podobe temelji tako na zadani témi kot na hipni impresiji iz narave. Motiv išče slikarka tako na likovni kot na vsebinski ravni. Svetloba in pozitiven odnos do narave ima zanjo duhovno razsežnost. Po dežju, kaže njena slika, vedno pride sonce.
Marko Pak (1971) za svoje skulpture uporablja kamne, najdene v naravi (v rekah, potokih, jezerih in morjih). Predrugači jih tako, da njihove naravne oblike dopolni s kiparskimi in slikarskimi intervencijami ter jih nato umešča v različne kontekste. Tako (tudi glede na odzive gledalcev) preverja njihove zaznave v prostoru ter se ob njihovi preobrazbi preizprašuje o filozofskih in ekoloških vprašanjih. Avtor pogosto ob umetniško predelanih kamnih daje detajle fotografije reke, tako tudi tokrat. Fotografija reke Drave Prepis akiropoetične forme je ob klesanem dravskem kamnu z naslovom Val odličen ekološki komentar.
Naslikane pokrajine Gregorja Pratnekerja (1973) so prizorišča, s katerimi slikar izraža svoje navdušenje nad naravo, ki je zanj svetišče. Preveva jih nemir, gibanje, kipenje, nihanje, kroženje, kar vse ponazarja krog življenja. Pogosto se v njegovih podobah pokrajin pojavljajo posamezni ljudje, naključni sprehajalci in občudovalci naravnih lepot in doživetij. Pri sliki Na čolnu je opazen izrazit intimizem, ki je nerazdružljiv z njegovo siceršnjo umetniško držo. Čeprav je podoba očarljivih živih barv v bistvu realistična, jo preveva impresivna idila. V zadržanosti upodobljene človeške figure v čolnu, ki prevzame pogled, se kaže tudi avtorjevo verjetje v večno lepoto sveta.
Slikarka Lucija Stramec (1978) v naravi meditativno odkriva detajle, skrite kotičke, skrivne poglede. Iz makro sveta ustvarja občuteno doživete likovne podobe z botanično natančnostjo, ki pa ni sama sebi namen. Z odstiranjem zelenih zastorov, razgrinjanjem skrivnosti narave in iskanjem ravnovesja s svetlobo ustvarja most med zunanjim stvarnim svetom in svojim notranjim doživljanjem, pri čemer naj ne bi bilo ostre ločnice. Podoba Brežina reke, pajčevinasto tenko izslikana s tušem na papirju kaže vsakdanji, na prvi pogled nepomemben prizor iz narave. A pod precizno izslikanimi vejami in vejicami se pozornemu gledalcu prikaže megličasto valovanje reke. Opomin.
Fotografija je strast in način življenja Maje Šivec (1975). Njena glavna ustvarjalna téma je akt fotografija vse od fotografij nosečnic, otrok in družine ter moških in ženskih aktov. Njene posnetke tehnično povezuje posebna osvetlitev z umetno lučjo, do skrajnosti napete oblike tako na golih ženskih kot na moških telesih in večinoma režirana postavitev, saj se fotografkini modeli zaupljivo nastavljajo objektivu v njenem ateljeju. Osrednja figura tokratnega modrotiska je ženski akt, ob njej pa na cvetu čebela, simbol življenja. Končni artefakt je podoba, fotografija kot ready made v lavórju. Tudi v tej podobi je avtoričino fotografsko oko usmerjeno v prihodnost, tokrat z ekološko vizijo.
Umetnik Jože Šubic (1958) v svoje prostorske postavitve vključuje predmete iz vsakdanjosti, ki jih pretvarja v pomenske objekte z lastno asociativno močjo. Organski materiali (les, železo, plastika in usnje) so umetelno obdelani in razpostavljeni po prostoru sestavljajo nove poetične celote. Slikarjev okus se iz telesno občutenega okolja razteza v svojevrstno estetskost, ki gledalca nagovarja in zapeljuje. Njegovega ustvarjanja si ni mogoče misliti brez prispevka avantgardnih gibanj, ki so načrtno zavračala normativni klasični ideal lepote in v fokus galerijskih luči prinašala spekter raznorodnih pojavov. S povzdignjeno estetiko se ponaša tudi njegov akvarel Kdo tukaj drži vodo 1, ki zvesto sledi obravnavani tematiki.
Pri razstavljenih artefaktih vseh osmih avtorjev ne gre za dramatičnost videnja apokaliptične vizije, ki naj bi nekoč grozila s poplavljanjem, temveč za ranjen svet, ki ga je treba zdraviti danes. Ne gre torej le za prikaz lastnega občutenja grožnje, ki lahko v bližnji prihodnosti postane resničnost, temveč za vero v svet, ki že danes zahteva spremembe.
Tatjana Pregl Kobe