Pesniki in pesnice so ob slikah napisali več pesmi. Sodelujejo: David Bedrač, Danica Zlatar, Gregor Preac, Jan Šmarčan, Jana H. Krajnc, Jože Kos-Sine, Ksenija Seserko, Lidija Šket Kamenšek, Matej Krajnc, Milena Nemec, Miran Možina, Milan Novak, Robert Titan, Tom Veber.
David Bedrač MOST On je šel. Prižgal si je cigareto. Stópal je. Nič se ni tresel. Ničesar ni imel v očeh. Niti orla. Nič v njem ni pršelo. Nič razpadalo. Mirno se je polagal v jutro, na bele ulice, in stópal.
Pločniki so se mešali. Sonce je preparalo oblake in stopilo na bloke/hiše in jih zmečkalo z vročimi stopali.
Pravzaprav je bilo posebno jutro: psi so bili kot rjave zvezde tal, mački so se gonili kot romantični svetilniki, mijavkali kot umirjene hiše.
Za vogalom ni bilo nikogar …
On je pokadil do konca. Razgrizel zadnji dim. Polizal z jezikom po zraku in ničesar rekel.
In je stopil na razprto ravnino nad reko, ki ji je nekoč nekdo podaril ime: most.
Jutro je bilo lepo, sonce je cvetelo – toda njegov skok z mostu ni bil ustrezen …
Vsi so rekli: na tak dan se je šel ubit, ko je tako sijalo sonce, ko so bili vsi avtomobili tako zelo, zelo umirjeni in ko je nekdo iz tega zakotnega mesta končno zadel na lotu.
Danica Zlatar Energija. Kemična reakcija čustev, instinktov, nagonov, in življenjskih sokov naših celic.
Naenkrat se sprosti do take meje, da postane skoraj odvečna. Mora se nekje sproščati. Sicer utruja. Nemir, nemir, nemir… Nehaj…
Energija, prosim, uravnovesi se in ne muči preveč šibkega telesa.
Gregor Preac DAJ MI ŠČUKO Za Kristusa nisi, nisi bil pri frizerju za nogometaše, kot da bolehaš za žalostjo v pljučih, in si tu naravnost s kemoterapije, ker ne znajo zdraviti raka s sodo bikarbono, si izum Flavijcev, mlini so razpeti drugače kot sužnji, uporniki na Vii Apii, in na griču nad Betlehemom. Daj mi ščuko, lačen sem brezdelja.
Jan Šmarčan Stopaš ob reki in prisluškuješ zvoku vode, nekje vmes opazuješ ples kačjih pastirjev. Zaslišiš nov šum in pred teboj se odpre podoba pritoka, ki dere v reko. Tukaj je hlad še prijetnejši, tukaj je voda bolj čista. Vprašaš se odkod izvira in ali je morda tam star hrast. Na vrhu, na gozdnem robu uzreš jelena in tedaj veš: prispel si na cilj.
Jana Hartman Krajnc POBESNELA DRAVA Tečeš mi deroča Drava, vsa umazana hitiš, oh, kaj vse po tebi plava, mimo hiše mi drviš.
Se v most zaganja tvoja sila. Morda bi rada ga podrla? Oh, nekje se boš razlila in marsikomu v dom prodrla.
Zakaj si razbesnela se tako? Zakaj divjaš tako srdito? Ko gledam te, mi je hudo. Se boš razlila čez korito?
Jože Kos Sine nizi slik osipki hipov, let priredja vznikov in pohajanj
Ksenija Šešerko MOJA REKA Samota – moja sopotnica. Obup in strah, samo trpljenje. Kapljice, kaplje beže mimo, mimo polzi moje življenje.
Kje si mladost upanja polna? Reka čisto počasi polzi. Kristalna svetloba se lomi, polni življenja se ne mudi.
Morda pa nekoč se utrudi, se nenehni zlorabi upre? Počasi se spet zaustavi, spet na novo živeti začne.
Poveže življenja med sabo, brez obupa, samote, strahu. Na bregu stoji tvoj prijatelj. Reka in ti sta polna miru.
Lidija Šket Kamenšek, MIDVA Vedno se dobiva nekje na mostu. Danes na moji strani, ker si prišel prej. Govoriš hitro in odločno. Nalahno se te dotaknem in zdramim še svojo zgodbo. Drugič pa se ujameva na tvoji strani mostu. Sem zgodnja. Od vznemirjenja skoraj hlipam. Ti pa slišiš se tisto zadaj in čutiš. Dotik me pocuka še v tvojo resničnost. Ljubko pa je, ko se srečava sredi mostu, brez velikih dogodkov in močnih občutenj. Sedeva, da misli bingljajo nad Dravo, skoraj do večera, ko nad nama prižgejo luči, se bleščiš v mojem pogledu in se vidim v tvojih očeh.
Matej Krajnc škarjice režejo kotičke mostu in avtobus ve da ne sme čezenj spodaj so nastavili jesen avtobusi se bojijo jeseni avtobusi jeseni rjavijo in starejše gospe, ki škarjice še vedno dajejo brusit obrtnikom se ne bojijo mostov stopijo čez listje stopijo čez tire skrijejo se v dravsko ločje da bi jih ne oplazila tema nato pa pred ponevihtnimi predmestnimi hišami tipajo po žepih in iščejo ključe a ključi so v ločju in košarica je v ločju in mojzesa bodo tokrat prepeljali čez most še pred novembrskimi idami in reka raste iz mostu in jesen ne ve kam naj postavi mitnico za avtobus
Milena Nemec POŠAST “Zamolklo bobnenje naznanja njen prihod. Ogromna pošast, ki se vali pod stebri mosta briše čarobni odsev uličnih svetilk.
crtomir clonsky PLAVI ANGEL vedno stoj mi ob strani vsega hudega me brani vseh skusnjav me obrani
plavi angel lep vega zlega me obrani plavi angel moj ti
plavi angel policijiski vedno v kibli vozi me na dob daj me ne
Milan Novak SVETLOBA Barve niso tu da bi se mešale Včasih so si tako blizu da se počutijo eno včasih pa pršijo kot SVETLOBA v Soncu ko še ne ve kam bi se podala Barve so na zunaj nepremične znotraj pa jih prežema nemir Zato se najraje povežejo v valove in tako varno ostajajo znotraj okvirja
Robert Titan vsa ta nesreča ki nas obdaja
vsa ta nesreča ki smo je bili deležni
vsa ta nesreča ki smo jo zagrešili sami
vsa ta nesreča iz niča še ne v nič ne več
ves ta nesmisel ki si ga neprenehoma z vsemi močmi poskušamo osmisliti
in vsak malo razočaran in vsak malo v obsodbi in vsak malo s krivdo
in vsak predvsem z vprašanjem
ali dovolj ali zares ali povsem
Tom Veber PREMIKI Popolnega uničenja ne moreš ustavit s silo ali z načrtovanim napadom ampak z veliko mero tišine ko se zaveš sprva ni enostavno in te lahko pretrese vsa ta praznina ki jo je treba z nečim zapolniti zakrpati s šivi ki bodo vzdržali in tako dihaš v praznino njeni robovi se počasi začnejo rositi upogibati v nekaj poznanega okroglega jutri ni več tako negotov ko si cel .